Ines Vidič je bila edina Slovenka, ki je delala v organizacijskem odboru OI v Parizu, odgovorna je bila za tehnični del izvedbe tekmovanj v odbojki na mivki, pred dobrim desetletjem pa je začela sodelovati s slovensko odbojkarsko reprezentanco.
Zgodba o Ines Vidič in slovenski odbojkarski reprezentanci je pripoved o tem, kako se lahko posamezniku in ekipi trdo delo, ambicioznost in predanost povrnejo in jih ponesejo na svetovni vrh.
Pred dobrim desetletjem so se vsi spoprijemali s skoraj amaterskimi razmerami za delo, lani so skupaj praznovali na olimpijskih igrah v Parizu. Ampak lepo po vrsti. Ines Vidič je s slovensko reprezentanco začela sodelovati leta 2013: “Takrat sem kot poslovna sekretarka delala pri ACH Volleyju. Od takratnega trenerja Luke Slabeta sem se veliko naučila, zelo dobro sva sodelovala. Njegova želja je bila, da se mu pridružim še pri reprezentanci, v kateri je bil selektor. Dogovoril se je z Odbojkarsko zvezo Slovenije in začela sem delati kot vodja reprezentance.”
Takrat je imela slovenska odbojkarska reprezentanca povsem drugačne razmere za delo. Ogrodje ekipe pa je bilo podobno kot danes, igralci so bili zelo zahtevni: “Sprejeli so me le delno. Niso bili najbolj navdušeni, morda zato, ker je bilo težje, kot je danes. Na ta račun se zdaj smejimo. Predvsem z Alenom Djordjevičem, vodjo reprezentance, vendar opravlja povsem drugačno vlogo kot jaz. Jaz sem bila deklica za vse, saj so bili pogoji precej omejeni.”
Tako pa se začetkov sodelovanja z Ines spominja dolgoletni reprezentant Dejan Vinčić: “Takrat je bila drugačna raven reprezentance, imeli smo druge skrbi. Ampak Ines je vedno vse uredila in o njej lahko govorim samo lepe stvari.”
Težka pot do zaupanja
Slovenska izbrana vrsta je znana po tem, da je zelo povezana. Tine Urnaut in druščina sta izredno pozorna na to, koga spustijo v svoj krog zaupnikov. Zaupanje si je treba zaslužiti. “S tistimi, ki so bili najbolj trdoglavi in me niso spustili v svoj krog, sem danes najbolj povezana. Z nekaterimi tudi sodelujem. A ni bilo enostavno. Ekipa je nekoliko posebna, in če te ne sprejmejo takoj, ti lahko kar otežijo vse skupaj,” še dodaja Ines Vidič.
Ines Vidič je tudi ob številnih preizkušnjah postala in ostala sopotnica slovenskih odbojkarjev. Njena pot s slovensko zvezo se je kmalu razšla, lotila se je izzivov v mednarodnem okolju. Začela je delati za Mednarodno odbojkarsko zvezo, sodeluje pri organizaciji turnirjev po vsem svetu. In ker se je v tem obdobju tudi slovenskim odbojkarjem uspelo prebiti na turnirje najvišje ravni, so se njihove poti spet začele križati. Dodaja, da nikoli ni prekoračila svojih pooblastil, vedno pa se je potrudila, da so Slovence jemali resno. Sicer pa odbojkarji najbolj cenijo, da jo lahko kadar koli pokličejo, jo vprašajo za nasvet ali se le malce pritožijo. “Veliko ji pomeni odbojka. Veliko je delala za nas, za igralce, da bi imeli vedno čim boljše pogoje. Mislim, da je to še vedno njen cilj, čeprav to ni več njena služba,” pa dodaja Jan Kozamernik.
Sanjske olimpijske igre
Posebna zgodba pa se je pisala v Parizu. Ines Vidič je dobila sanjsko službo v organizacijskem odboru iger, odbojkarjem so se z nastopom na olimpijskih igrah uresničile športne sanje. Rok Možič se z veseljem spominja lanskih dogodkov: “Najbolj smo se povezali v Parizu, saj smo veliko časa preživeli skupaj. Ines nam je podarila tudi vstopnice za ogled tekem odbojke na mivki. Res je super človek in vesel sem, da ima visoke cilje, saj so mi takšni ljudje najbolj všeč.” Janu Kozamerniku pa je najbolj ostalo v spominu, ko jih je po izpadu z olimpijskega turnirja povabila na igrišče na mivki in jim omogočila, da so na njem v poznih večernih urah tudi zaigrali.
Ines odbojkarjem pomaga tudi pri prehodu v drugo kariero. Z Dejanom Vinčićem sodelujeta pri odbojkarskem kampu.
Ines Vidič zagotavlja, da bo tudi v prihodnje delovala v dobro slovenske odbojke, njen cilj pa je sodelovati tudi pri organizaciji olimpijskih iger v Los Angelesu. In ne glede na to, kje na svetu dela, je njeno vodilo enako: “Vsi, ki delamo v športu, smo lahko srečni in hvaležni. Dnevno se zahvalim, da imam takšno življenje, kot ga imam. Vem, da sem si ga v veliki meri zagotovila s svojo predanostjo in borbenostjo, a če v športu nisi s srcem, se bo nekje zalomilo. Z ljudmi, s katerimi sem sodelovala in bom še v prihodnje, pa bom vedno ostala v dobrih odnosih.”
