Ko gledam nazaj na mojo parižko življenjsko zgodbo, je v moji glavi še vedno vse megleno, pomešano. Kot bi imela en velik oblak mešanih čustev nad glavo. Če si poskusite predstavljati velikanski transparenten oblak poln hitrih švigajočih barvnih energijskih linij, prepletajočih se med seboj… tako se še vedno počutim glede celotne izkušnje.
Kako sem jaz doživljala moj čas v Parizu? Tako.
Delati za Organizacijski komite Olimpijskih iger ni hec. Razumljivo. Planiranje in izvedba največjega športnega dogodka na planetu pa se »občuti« kako? Kako povzeti vse, kar smo naredili, vse kar smo čutili, vse kar smo živeli in dosegli? Nemogoče. Lahko seveda poskusim, pa mi vi povejte, če je celotna slika razumljiva. Koneckoncev pa so to moje emocije, moje misli, ki jih delim z vami. Lahko jih analizirate in dojamete kakorkoli želite.
Preden sem se preselila v Pariz, junija 2023, sem šla skozi eno najtežjih obdobij mojega življenja. Trpela sem za izgorelostjo, ki je vodila v depresijo. Zadnji projekt, ki sem ga oddelala pred “Paris2024« je bil jeseni 2022. Na tisti točki sem že vedela, čutila, da ne želim več delati na še enem projektu dvoranske odbojke, oz. bolje rečeno, vedela sem, da ne zmorem. Nisem bila več sposobna. Niti fizično niti psihično.
Mesece med zadnjim projektom in selitvijo v Pariz sem izkoristila za osebno rehabilitacijo, cilj: sebe najti nazaj in se ponovno postaviti z nogami na solidna tla. “DELO”, ki sem ga “morala” (beri: ŽELELA) narediti pred odhodom v Pariz, ni bilo toliko povezano z mojim profesionalnim delom kot delom na mojem mentalnem zdravju. Zavedala sem se svojih slabosti, blokad, ki sem jih želela odpraviti oz. izboljšati za boljše stališče na olimpijskih igrah.
Kdor sledi mojemu blogu ve, da imam veliko ljubezen do študiranja in analiziranja vodstvenega menedžmenta ter vodstvenih veščin in lastnosti vodji itd. V teoriji vem katere pluse in minuse ima dober vodja. V praksi pa ni tako enostavno delovati po vseh teh standardih.
Time to do something...
Torej, jeseni 2022 je sledila globoka samorefleksija, dejstvo, ki me je pripeljalo do izgorelosti ni bilo zgolj delavna obremenitev, to zmorem. Človeški odnosi, to me je pokopalo. Vse dogajanje v preteklih nekaj letih sem analizirala in želela najti “tisto ključno” za samo-izboljšanje za samookrevanje. (V vednost: ločen blog o tej poti samookrevanja sledi kmalu)
In to sem tudi storila. Izboljšala sem veliko motečih točk.
Z veliko pomočjo osebe, kateri bom večno hvaležna. (Hvala ti, že veš kdo.)
V svojo parižko zgodbo sem stopila z veliko samozavestjo “Pripravljena sem na to!”. Oh, tako sem bila pripravljena. Sedaj, ko je mimo lahko iskreno rečem, da sem ves čas vedela, da sem bila rojena za to. To sem “čakala” celo svoje življenje.
Moje perspektive delati za Olimpijske igre, so si bile zelo različne. Najmočneje sem občutila HVALEŽNOST, vsak dan, ko sem stopila skozi vrata našega sedeža. Tam sem se počutila PONOSNO biti del te velike zgodbe, PONOSNA nase, da sem dosegla to točko. Občutila sem PRISTNO SREČO, ki je prihajala res iz globine mene same. Zbujala sem se srečna, z nasmehom na ustih večino dnevov. Občutila sem LJUBEZEN do športne skupnosti še toliko bolj kot jo čutim že celo življenje. Ta ljubezen se je razširila iz teh nekaj športov, ki jih poznam, spremljam, na veliko drugih o katerim sem vedela zelo malo ali celo ničesar, preden sem začela delati za OI. Počutila sem se POVEZANA s tem okoljem, spoznala sem veliko super posameznikov, s katerimi smo delili ljubezen do športa in športnega menedžmenta. Tam nismo bili “samo zato da smo”; svojo vlogo smo jemali zelo resno in se borili za najboljše možne pogoje za naše discipline, naše stadione, naše ekipe.
Občutila sem tudi STRAH seveda. Če te novi izzivi ne prestrašijo, potem so preenostavni.
Še bolj kot strah, bi rekla, da sem celotno izkušnjo jemala s STRAHOSPOŠTOVANJEM. Saj veste, to je tisti občutek, ki ga občutimo v prisotnosti nečesa tako velikega, ki nam predstavlja izziv in izziva naš dosedanji pogled na svet, na ta dotičen »fact«. V mojem primeru je bil izziv razumeti in se “najti” v organizaciji največjega športnega dogodna na planetu, delovati in voditi tako raznoliko ekipo, se spopasti z veliko večijimi izivi kot kadarkoli prej.
Hmm… že ta stavek sam je kompliciran za prebrati in razumeti. Ampak saj ste razumeli bistvo.
Celotno obdobje priprav pred igrami in po selitvijo na lokacijo (osvežitev spomina: Najbolj ikonično lokacijo odbojke na mivki v zgodovini, Eiffel Stadium) sem se počutila zares PRIPRAVLJENO. Vedela sem, da sem tam z namenom. Vedela sem, da obstaja razlog, da sem ravno jaz, ravno tam. Vse se je izteklo super.
Jaz, tam, v vrtincu vrhunca moje kariere, polna življenja in ljubezni do moje službe… bil je točno en trenutek, ko sem se zavedala, da imam VSE. Ja, bila sem rojena za to izkušnjo. Čutila sem v svojih kosteh! Ta izkušnja je bila tako “JAZ” … celotna izkušnja mi je bila pisana na kožo.
Živeti v enem mojih najljubših mest na svetu, delati za Olimpijske igre, voditi ekipo, s katero smo dostavili nepozabno ikončino tekmovanje odbojke na mivki in ves čas uživati v procesu…. Moje življenjske sanje so se odvijale v resničnosti. Ja, to je bilo to. Še vedno je.
Živeti svoje sanje
Torej, ko me kdo vpraša, kako sem se počutila oz kako se počutim po takšni izkušnji. Težko je izraziti čustva. Živela sem svoje sanje. To je najbolj iskren in najbolj točen opis moje parižke izkušnje. Ampak, večina ljudi ne živi svojih sanj, kajne? Večina ljudi nikoli ni občutila pristne sreče in tega edinstvenega občutka, ko se “najdeš” nekje. Torej, kako bi lahko razumeli moje občutke, moje misli in tudi ta moj zapis? Dragi bralec, draga bralka, ali ti lahko razumeš? Se lahko poistovetiš z občutkom “živeti svoje sanje”?
Kot ste verjetno že opazili do sedaj, ta blog ni opis mojega dela, moje vloge, mojih nalog v Paris2024. Gre za delno delitev “moje notranjosti”, s katero želim povedati, pokazati in dokazati, da so sanje dosegljive, tudi, ko imamo na poti ovire, ki jih moramo premagati. Sanje si kreiramo sami in sami jih dosežemo. To je process. Zahteva trdo delo in pripadnosti. Biti ponižen in razumeti to dejstvo, da je process dolgoročen. Ostati zvest sam sebi in biti PRISTEN na svoji poti.
Sprenevedanje in egocentričnost vas bo držala nad vodo samo za neko obdobje. Splavali v veličasnost bremejnega oceana pa ne boste nikdar.
Verjeti da ZMORETE, VEDETI, da zmorete in da boste. V mojem primeru, vedela sem, da sem zmožna in sposobna oddelati ta projekt. Čutila sem v vsaki celici mojega telesa. V mojem bistvu.
In še najpomembnejši del, nikdar ne podležite negativizmu drugih ljudi. Izgubljanje energije z negativnimi ljudmi, ki niso pristni, ki niso na enaki energijski ravni, ni opcija na poti uspeha. Razmišljanje o kritikah drugih, ni potrebno.
Vaše cilje, želje, ohranite zase, naj bodo preproste in specifične (tudi če so velike), ostanite prizemljeni. Osredotočite se na POZITIVNE točke in ohranite SVOJO SMER. Svojo pot prehodite kot sami le najbolje znate.
Najti najboljšo različico nas v težkih situacijah, izboljšati naše triggerje, ki nas privedejo da hitrih negativnih reakcij, to je prava pot.
Vse se sliši zelo poznano in enostavno, kajne?
V resnici zahteva to ogromno vloženega časa in energije. Zame je bilo najtežje delo, ki sem ga morala opraviti na sebi, ampak tudi najboljše. Ravno ta napredek me je naredil močno in samozavestno, da sem izpeljala pojekt tako, kot sem ga. Delati s super ljudmi, mi je dajalo moč. Dobri dnevi so me dvigovali v nebo. Večino dni sem se počutila, kot da letim.
Delati z nekoliko manj prijetnimi ljudmi me je prisililo uporabiti “orodja”, ki so me izboljšala. Ena večjih lekcij, ki sem se je naučila v zadnjih letih je ravno ta, o mojih reakcija na ljudi. Težava niso problematični ljudje. Težava je moja reakcija na njih! Smo kdor smo. Nismo si vsi všeč, nismo vsi kompaktibilni, ne zmoremo vsi delati z roko v roki, kar pa zmoremo in lahko kontroliramo, so naše reakcije na dražljive situacije.
Vplivamo lahko le na situacije, ki jih sami kontroliramo.
Čeprav je bilo potrebnih več let dela na sebi, lahko iskreno rečem, da sem zelo ponosna nase, kako sem se rokovala s celotno mentalno naporno izkušnjo Olimpijskih iger. To ne pomeni, da je vse bilo perfektno, daleč od tega. Še vedno sem se znašla v situacijah, ki jih nisem najbolje obvladala, še vedno nisem bila sposobna ostati pozitivna čisto vsak dan, vsako uro in minuto dneva. Še vedno bi lahko na določene iritacija reagirala bolje. Še vedno imamo veliko dela pred sabo. Še je veliko prostora za izboljšanje same sebe. Še vedno se učim, še vedno raziskujem.
Toda, gledajoč na celotno izkušnjo in vse stvari, ki so se zgodile, vse ljudi, ki so bili okoli mene, vse malenkosti, sem ponosen nase in vem, da mi je uspelo veliko bolje oddelati vlogo, kot bi jo pred dvema letoma ali več nazaj.
Bistvo celotnega zapisa je; vsi smo samo ljudje, vsi imamo svoje lastne borbe. Vsak od nas ima svojo zgodbo, ki jo živi (mogoče kdo tudi deli). Na koncu dneva je vedno bistveno kaj si želimo, o čem sanjamo in kaj smo pripravljeni narediti, da to izpolnimo. Smo pripravljeni delati na sebi? Ali smo pripravljeni žrtvovati cono udobja, da sežemo po zvezdah? Kako globoko vase smo pripravljen pogledati in se dvigniti nad svoje temne kotičke?
Pariz je bil vsekakor vrhunec mojega življenja. Ali je bilo enostavno? Nikakor ne. Ali je bilo vredno? VSEKAKOR DA! Pomirjena sem sama s seboj vedoč kaj sem jaz, kot posameznica naredila, vložila in kaj smo mi, kot ekipa skupaj dostavili. Spektaluarni dogodek, ki je zapisan v zgodovino za vedno.
Še vedno sem neizmerno hvaležna, da sem lahko izživela te svoje sanje in še vedno sem neizmerno ponosna na to veliko kaotično unikatno, ljubezni polno izpeljavo dogodka Paris2024.
Kako sem jaz doživela moj čas v Parizu? Tako!
Z ljubeznijo,
Ines
