Danes razmišljam o znanem reku: »POSITIONS are TEMPORARY. RANKS and TITLES, are limited. But the way you treat people, will always be remembered.«
S tem se ne bi morala bolj strinjati kot se in tudi ni kaj dodati pri tem reku, je zelo jasen.
V mojem delu/svetu je to kar pereč »problem«. Kar nekaj je vodji, ki pridejo do pozicije/naziva preko vez in poznanstev, niso pa še zreli stopiti v tako velike čevlje in to se seveda pozna na njihovem vodenju. V večini takih primerov sta njihovo znanje in planiranje na zelo visokem nivoju, pomanjkljivosti se pokažejo predvsem v odnosih.
Tudi meni so zrasla krila kot sem prvič stopila na eno stopničko višje v moji profesionalni karieri. Dobila sem občutek, da sedaj pa nekaj »več veljam« in se je to poznalo na mojem odnosu do ljudi. To seveda obžalujem, ampak jemljem kot zelo poučno lekcijo.
Časa nazaj ne moremo zavrteti, lahko pa se iz svojih napak nekaj naučimo. Mene je izučilo, ko sem po več letih prišla na res visok managerski nivo, na svetovni nivo. Človek bi si mislil, da so tu ljudje precej bolj »polni sebe« … pa temu ni tako. Oz. ja, s(m)o polni sebe, ampak v dobrem pomenu besedne zveze: polni znanja, polni izkušenj, polni hvaležnosti, polni emocij,… ta (sicer zelo pomemben preskok) se je zgodil tudi pri meni in hvaležna sem, da sem prišla do spoznanja, da biti vodja ni zgolj »naziv«, ki ti dovoljuje upravljati z ljudmi, ampak je pomembna vloga, iz katere se lahko še veliko več naučiš, predvsem pa si moraš znati ostati na trdnih tleh in črpati hvaležnost za priložnosti, ki so se ponudile ter rasti iz dneva v dan.
Sama zelo veliko poudarjam, da diktatorski način vodenja ne pelje nikamor. Morda je do neke točke najbolj učinkovit, če člani ekipe niso najbolj zorganizirani, vestni, zanesljivi,… ampak dolgoročno je diktatura najslabša možna oblika vodenja.
Diktatorno vodenje ima nični človeški odnos do zaposlenih.
»In a dictatorial management approach, leaders tell people what to do without emphasizing the reasons why the work needs to be done.«
Dobro vodenje se enači z dobrimi odnosi.
Danes bom opisala primer iz mojega življenja; dve vodji, ista organizacija, ista pozicija.
Prva vodja, imenujmo jo »VODJA X« je bila manj izkušena od nas event managerjev v njeni ekipi, imela je manj znanja iz vodenja odbojkarskih dogodkov od nas, bila je nova v tem »našem odbojkarskem svetu«, ni imela vpogleda v svet odbojkarskih dogodkov, dokler ni nastopila te funkcije, ravno tako ni poznala osnov športnega even managementa.
Druga vodja, imenujmo jo »VODJA Y« je bila manj izkušena od nas event managerjev v njeni ekipi, imela je manj znanja iz vodenja odbojkarskih dogodkov od nas, bila je nova v tem »našem odbojkarskem svetu«, ni imela vpogleda v svet odbojkarskih dogodkov, dokler ni nastopila te funkcije, ravno tako ni poznala osnov športnega even managementa.
Ja, popolnoma enake predispozicije…
Razlika v njunem vodenju je bila … uf…
Vodja X: se je želela učiti od nas »bolj izkušenih« kljub temu, da je bila po funkciji ona nam »šef«, želela je slišati naše mnenje, predelati naše izkušnje, sledila nam je na dogodkih, opazovala kako delamo, spraševala, se učila od nas, a še vedno je bila sposobna ona nas voditi, koordinirati naše dogodke, pripravljati plane dela, urnike, budget, itd. Spoštovala je naše znanje, izkušnje, želela je sestaviti ekipo ljudi, med katerimi bi vladali lepi, čisti, iskreni odnosi, tretirala nas je kot enakovredne in na koncu dneva tudi kot kolege. Vključevala nas je v vse briefinge, v priprave nove sezone, v planiranje sprememb na dogodkih,… Jaz osebno in moji kolegi, nismo imeli nikakršnega problema s tem, da je bila naša nova vodja manj izkušena od nas, z veseljem smo se z njo pogovarjali, ji podajali naša mnenja, ji svetovali pri njenih učnih korakih. Med nami je vladala čista harmonija, delo je teklo, odnosi so »štimali« in ob koncu dogodkov smo ohranjali stike, do naslednjega projekta.
Vodja Y: takoj, ko je nastopila funkcijo, nam je dala vedeti, da bodo stvari potekale drugače! (velelni naklon!) (Do te točke sem bila še v veselem pričakovanju novega načina dela, imam rada izzive, rada se učim od različnih ljudi, rada imam red in disciplino, nimam problema z upoštevanjem navodil, če so ta smiselna in dobro pripravljena, …)
Ko so se začele priprave na novo sezono, nas je popolnoma izključila iz planiranja, odločila se je za spremembe, ki so se zgolj njej zdele smiselne (ima to pravico kot vodja), mnenja vseh ostalih so postala nepomembna (kljub njeni neizkušenosti in našim dolgoletnim izkušnjam), med samimi dogodki je nad nami izvajala mikromanagement in, ko ji nekaj ni bilo všeč je dobesedno uporabljala besede: »Želim, da tako naredite in če jaz tako rečem, morate tako delati!« … med upravljanjem z »izzivi« na dogodkih, se je dobesedno držala svojih idej, kljub temu, da smo ji poskušali dopovedati, da niso ok, da slabo vplivajo na ekipe, sam dogodek,… Po dogodkih, nas je izključevala iz briefingov, z nami je delala kot z materialom na tekočem traku v industriji: dokler je material uporaben, ga ohranjaš, ko oddela svoje delo, ga zavržeš.
Mi (člani njene ekipe) smo izgubili voljo do dela, ubila je vso našo ljubezen do odbojkarskih dogodkov, delala nas je majhne, nepomembne, s tem je sebe dvigovala in se počutila da je »veliki šef«. Naš vložek je seveda postajal vse manjši, oddelali smo le še tisto, za kar smo bili plačani, nismo več imeli volje se vključevati v debate z njo, tudi naše delo in renomeje je razvrednotila do točke, da so izkušeni, dobri ljudje začeli zapuščati našo ekipo. Verjetno ni potrebno napisati, da z vodjo Y nihče nima odnosa, nihče ni v stiku z njo, še manj, da bi si imeli kaj lepega za povedati med sezonami.
Torej, dve različni osebi, dva popolnoma različna karakterja in svetlobna leta razlike v načinu vodenja v isti funkciji, na isti poziciji, v isti organizaciji.
Da se navežem na bistvo današnjega pisanja: pozicije, nazivi, so začasni. Nič ni večno. Odnos vodje do svoje ekipe pa ostane za vedno. Vodja X ni več naša vodja že 2 leti, a se še vedno o njej pogovarjamo, potihem želimo, da bi se čas zavrtel nazaj. Še vedno smo v stiku z njo, še vedno si imamo kaj lepega za povedati. Njen način vodenja in njen spoštljiv, prizemljen odnos, nam bo večno ostal v spominu kot zelo velika lekcija, kako lahko z dobrimi odnosi znotraj ekipe dober vodja zgradi visok nivo delovanja, kljub neizkušenosti in začetnemu pomanjkljivemu strokovnemu znanju.
Za konec se ponavljam:
»DELOVNA MESTA so ZAČASNA. POZICIJE in NAZIVI so omejeni. Toda način, kako ravnaš z ljudmi, si bodo ljudje vedno zapomnili!«
Bodimo kot vodja X in ne vodja Y !
Prijetno branje,
Ines
